Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Žan Mark Šiško ali zgodba o slovenski košarkarski Trnuljčici. Živi v sedanjosti. O preteklosti, konkretneje o skrivnostni prekinitvi kariere, govori zelo nadzorovano. Pogled v prihodnost je previden in zadržan. "Razmišljam o svojem klubu in vrnitvi na pravi košarkarski oder," v pogovoru za Sportklub poudarja član zagrebške Cibone, ki je prekinil dveletni košarkarski post.
Ko je Žan Mark Šiško 27. septembra 2023 naznanil umik iz Breogana in prekinitev kariere, se je zdelo, da slovenska košarka izgublja pronicljivega organizatorja igre, ki je na vrhuncu športne poti igral v evroligi in reprezentanci. Prav zaradi tega je bila poletna novica o vračanju v košarkarske tirnice oziroma treningih z zagrebško Cibono toliko večje presenečenje. Sledil je podpis pogodbe in nov začetek. Zdaj 28-letni Ljubljančan, ki je pečat pustil tudi v Škofji Loki, Iliriji, Bayernu in Primorski, gradi novo kariero. Z njim smo se pogovarjali po tem, ko je Cibono s pravo simultanko popeljal v skupinski del Fibinega Eurocupa, obenem pa v uvodnih krogih hrvaškega prvenstva prevzel vlogo prvega košarkarja zabreškega kluba.
Intervju: Žan Mark Šiško
Dve leti niste igrali košarke, a že delujete kot riba v vodi. Ste s prvimi tekmami presenetili tudi sebe?
Ker res dolgo nisem igral, nisem gojil izrazitih pričakovanj. Na treningih in pripravljalnih tekmah sem se sicer dobro počutil. A tekme so nekaj drugega. Na srečo sem uspešno prebil led. Pomembno pa je, da je to sovpadlo tudi z dobrim ekipnim odprtjem sezone. Popotnica je dobra. Trenutno sem zadovoljen. Ostajam pa na realnih tleh.
Ne moremo mimo septembra 2023, ko ste presenetili z naznanitvijo umika iz košarkarskega sveta. Lahko danes o tem poveste kaj več?
V tem trenutku še vedno ne bi zahajal v podrobnosti. Lahko povem le, da določenih zasebnih težav nisem bil sposoben predelati do te mere, da bi se lahko v celoti posvetil košarki. Nisem bil 100-odstoten. Vselej pa sem trdil, da ni pošteno do mene in okolice, če igram, a z glavo nisem povsem pri stvari. Do prve prekinitve je prišlo že takrat, ko sem bil član Bayerna. Po premoru sem se skušali vrniti v dresu Breogana, a hitro ocenil, da nisem pravi. Moj umik je bil v tistem trenutku najbolj pošteno dejanje. Pošteno do mene, trenerja, soigralcev in klubskega vodstva.
Športniki v podobnih kriznih trenutkih pogosto ostanejo sami. Kakšna je vaša izkušnja?
Na koncu dneva si vidno sam. Sam s svojimi mislimi. Sem pa vesel, da sem imel podporo bližnjih. Ključno odločitev sem moral sprejeti jaz. Moral sem si vzeti čas zase in se odmakniti od košarke. To sem tudi storil. Po dveh letih je le napočil trenutek, da v košarko vključim celega sebe.
Lahko na podlagi dobre telesne pripravljenosti sklepamo, da ste podzavestno pričakovali vrnitev.
Da in ne. Čeprav sem se umaknil, sem stalno treniral. Hodil sem v fitnes. Skrbel sem zase in ohranjal formo. To vseeno niso bili pravi treningi poklicnega športnika. Iskreno, zelo dolgo nisem želel slišati za košarko. A to je moja prva ljubezen. Že kot otrok sem sanjal, da bom košarkar. Morda je zaradi tega v meni stalno tlela iskra upanja. Zavestno pa o vrnitvi nisem razmišljal. Vse skupaj se je zgodilo pred nekaj meseci.
Kdaj ste torej začutili vnovičen klic košarke?
Splet okoliščin. Začelo se je z željo ali idejo, da bi se vrnil. Sprva sem bil zelo zadržan. Spraševal sem se o tem, ali je takšna vrnitev sploh izvedljiva. Obenem nisem vedel, kako in predvsem kje storiti prvi korak. Sledil je klic nekdanjega soigralca Marka Jagodića Kuridže, ki mi je predlagal skupne treninge v Srbiji. Ob tistih treningih me je košarka znova dokončno prevzela. Videl sem tudi, da sem fizično kos izzivom. Iz dneva v dan se je želja povečevala. Sledilo je vabilo iz Zagreba.
Zanimivo, tudi Cibona se postavlja na novo pot.
Res, lepo naključje. Cibona je bila v krizi. V klubu na nek način začenjajo znova. Takšna je tudi moja zgodba. Začenjam na točki 0. Podali smo si roko in smo si v veliko pomoč.
Kakšno pa je zdaj vaše dojemanje tekem?
Lačen sem tekem, dokazovanja in košarke. Kot šolar na začetku šolskega leta. Zdaj sem neka nova verzija samega sebe.
Kako daleč ali blizu pa ste izpiljeni novi verziji samega sebe? Na katerih ravneh želite napredovati?
Verjetno kar na vseh ravneh. Telesno še nisem optimalno pripravljen. Še več zalog je v sami košarki. Tudi na ravni osredotočenosti se lahko še močno izboljšam. S košarkarskim ritmom bo vse lažje.
Kako daleč vam seže košarkarski pogled?
Trenutno sem osredotočen na naslednji trening in na naslednjo tekmo. Vem, sliši se zelo klišejsko. A v mojem položaju je takšna drža razumljiva. Kariera me je naučila, da je tkanje dolgoročnih načrtov nesmiselno. Trenutno živim iz dneva v dan.
Se strinjate z oceno, da se trenutno v prvi vrsti dokazujete samemu sebi?
Vsekakor. V košarko zdaj vlagam vse. S tem želim sam sebi dokazati, da se lahko vrnem. S tem pa se dokazujem tudi okolici, navijačem … Rad bi pomagal Ciboni.
Se dokazujete tudi selektorju slovenske reprezentance?
O tem ne razmišljam. Ostajam realen. Tri leta nisem igral resne košarke. Moja edina misel je trdo delo in vračanje v košarkarski proces. Kaj mi bo to prineslo, ne morem vedeti.
A dejstvo je, da je vaše reprezentančno poglavje dokaj prazno.
Res je. Tega ne skrivam. Razlogov je več. Ni se poklopilo. V preteklosti mi različne okoliščine niso dovoljevale, da bi prišel in izkoristil priložnost. Pa čeprav sem od nekaj sanjal o tem, da bi nekaj dal Sloveniji. Trenutno o tem res ne razmišljam.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!